Lepo vabljene_ na ogled razstave z umetnicami_ in kuratorko v petek, 7. 11., ob 18. uri, ki mu bo ob 19. uri sledilo odprtje razstave!
___________
Oživljene strukture, skriti tokovi 7. 11.–4. 12. 2025 Umetnice_: H M Baker, Hamza Badran, DNLM, Odur Ronald, Robida, Sanela Jahić Kuratorka: Giulia Menegale ___________
Obr azstavni dogodki
7. 11. ob 18. uri : ogled razstave z umetnicami_ in kuratorko 8. 11. ob 18. uri : ogled razstave s kuratorko Giulio Menegale 9. 11. ob 11. uri: zagon Knjižnice Robida in bralne skupine ___________
Skupinska razstava Oživljene strukture, skriti tokovi , na ogled v Galeriji Škuc od 7. 11. do 4. 12. 2025, izhaja iz eksperimentalne rezidence, ki se jo je kuratorka Giulia Menegale udeležila lani v Galeriji Škuc. Na osnovi takratnega preizpraševanja in premišljevanja umetnic_, kritičark_ in akademičark_ je nastala 02_2024, raziskovalna razstava s simpozijem in delavnicami. Letošnja jo nadgrajuje z odzivom na svet, v katerem protesti, četudi vse pogostejši, izgubljajo politični vpliv. Lahko umetnost to ohromelost zaustavi ter ohrani upanje in solidarnost? Izhajajoč iz pojma »skritih tokov« feminističnih teoretičark Verónice Gago in J. K. Gibson-Graham, osvetli prakse, ki sicer delujejo znotraj obstoječih struktur moči, a jih vseeno subtilno spodkopavajo. Umetnice_ H M Baker (Združeno kraljestvo), Hamza Badran (Palestina), DNLM (Slovenija), Odur Ronald (Uganda), Robida (Italija) in Sanela Jahić (Slovenija) tematizirajo prekarnost, migracije, urbane politike, meje in pripadnosti, zamišljajo si bolj vključujočo stvarnost in udejanjajo majhne, a transformativne premike, s katerimi že zaznamujejo prihodnost.
___________
Več o razstavi!

Arhivi v ospredju: Trideset+ let Mesta žensk
31. Mednarodni festival sodobnih umetnosti – Mesto žensk
3. – 30. 10. 2025, Galerija Škuc, Stari trg 21, Ljubljana.
Lepo vabljene_ na odprtje razstave Arhivi v ospredju: Trideset+ let Mesta žensk v petek, 3. 10., ob 19. uri!
Obrazstavni dogodki:
3. 10. ob 18. uri : vodeni ogled s kuratorko Ivo Kovač v angleščini 7. 10. ob 17. uri : vodeni ogled s kuratorko Ivo Kovač v slovenščini 9. 10. ob 17. uri : vodeni ogled z nekdanjimi programskimi vodji Mesta žensk v angleščini 17. 10. ob 14. uri : vodeni ogled s kuratorko Ivo Kovač v angleščini 29. 10. : vodeni ogled v angleščini ob 17. uri in v slovenščini ob 18. uri
Festivalski dogodki v Galeriji Škuc
4. 10. ob 15. uri : Infrastrukture skrbi: o arhivski verižnih reakcijah : predstavitev arhivov in predavanje z Bettino Knaup, Giulio Palladini, Ivo Kovač in Mónico Mayer 8. 10. ob 19. uri: Nemogoče. Vsi se poznajo Nine Dragičević, performans predavanje in pogovor o knjigi 9. 10. ob 17. uri: Skozi oči preteklosti v vizijo prihodnosti : vodstvo, dražba in zabava 15. 10. ob 20. uri: in jaz komaj diham , avtorski projekt Katje Markič, Katje Gorečan in Rine Pleteršek 17. 10. ob 15. uri: Jesenska filmska šola: Arhiv kot upor: kvir spomin in spominski aktivizem
___________
Umetnice_: Coco Fusco, Larissa Sansour in Søren Lind, Marija Mojca Pungerčar, Sanja Iveković, Stefanie Seibold
Kuratorka in zasnovalka predstavitve arhiva Mesta žensk: Iva Kovač
Sodelavki_: Aneta Hradilová in Elvis Krstulović
___________
Sredi devetdesetih let 20. stoletja, ko sta bila festival in društvo Mesto žensk ustanovljena, so bili arhivi obravnavani predvsem kot orodje za utrjevanje državnega aparata. Mesto žensk se je pozicioniralo kot intervencija v umetniški kanon, s čimer je želelo v širši družbi prispevati k spremembam tega, kdo lahko dostopa do umetniških institucij in kakšne vsebine so tam predstavljene. Naša obsežna dokumentacija dogodkov, na katerih je, tako v okviru festivala kot letnega programa Mesto žensk, sodelovalo skoraj 2.000 transdisciplinarnih umetnic_ in in govork_, je sama po sebi postala feministični umetniški arhiv.
Prvi del razstave se s tiskanimi gradivi in sorodnimi dokumentacijami ozira na Trideset+ let Mesta žensk . Gre za introspekcijo na zgodovino Mesta žensk, ki sledi spremembam v feministični misli, umetnosti in feminističnem kuriranju, kot jih je udejanjal tudi program društva in festivala. Premik gradiva iz pisarne v razstavni prostor, kjer se dokumentacija še naprej dopolnjuje, galerijo preobraža v živi arhiv.
Drugi del razstave, Arhivi v ospredju, predstavlja dela umetnic_, ki so na Mesta žensk že razstavljale_ in s svojimi drzno pionirskimi praksami prispevale_ k arhivu Mesta žensk. Mednarodna udeležba umetnic_, katerih dela obravnavajo širok spekter tem, je v program Mesta žensk vnesla globalne perspektive. Na razstavi Arhivi v ospredju se vsaka_ umetnica_ z arhivi ukvarja v drugačnem kontekstu — ustvarjajo arhive premalo zastopanih pripovedi, razkrivajo prezrte osebnosti, delajo z medijskimi podobami ter špekulirajo o utopičnih prihodnostih.
___________
Ve č o razstavi!
___________
Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.

Lene Lekše: Častni krog
8. 8. 2025 - 19. 9. 2025, Galerija Škuc


Lepo vabljene_ na ogled razstave Častni krog z umetnico Lene Lekše v petek, 8. avgusta, ob 18. uri, nato pa še na odprtje razstave ob 19. uri!
___________
Umetnica: Lene Lekše Kuratorka_: Tia Čiček
___________
Obrazstavni dogodki
8. 8. ob 18. uri : ogled razstave z umetnico Lene Lekše
29. 8. ob 20. uri : VideoDvorišče.18 (kuratorka: Lene Lekše v sodelovanju z Galerijo Škuc in s Postajo Diva (Zavod SCCA-Ljubljana)
3. 9. ob 17.00 : ogled razstave z umetnico Lene Lekše, likovno pedagoginjo Neveno Aleksovski in ustvarjalna delavnica LOOP za otroke starosti 5 let in več, obvezne prijave na: pedagoski.program@skuc.org
17. 9. ob 18. uri : ogled razstave s kuratorko_ Tio Čiček
___________
Umetnica Lene Lekše se na razstavi Častni krog ukvarja z zgodovinskim materialom, ki je, časovni oddaljenosti navkljub, aktualen. Septembra 1864 se je na robu britanskega industrijskega mesta Bradford odvijal za današnji pogled nenavaden podvig, ki bi ga lahko primerjali s sodobnimi športnimi manifestacijami. Enaintridesetletna Emma Sharp se je odpravila na sprehod, dolg milj [1] .
Pedestrianizem je bil namreč konec 19. stoletja množično spremljan »gentelmanski šport«, [2] predhodnik današnjih urbanih spektakelskih tekov, Sharp pa je s podvigom neposredno izzivala tedanje norme spola, delovne etike in moralne ekonomije prostega časa. V moški obleki, a z ženskim klobukom, oborožena s sprehajalno palico, pištolo in pasjim spremljevalcem, je 17. 9. začela svojo 1.000 milj dolgo in 1.000 ur trajajočo hojo okoli puba Quarry Gap na Dick Laneu in jo 29. 10. 1864 zaključila.
Sodobna vizualna umetnica Lene Lekše se v svoji samostojni razstavi v ta zgodovinski dogodek poglobi in iz njega izpelje mrežo povezav. Častni krog nastopi kot projekt v nastajanju, delovni prostor, laboratorij in nekakšna platforma za animacijo, ki jo Lekše razvija na Estonski umetniški akademiji v Talinu in s katero bo Sharp ponovno oživela. Njen podvig prestavi v časovno spiralo, kjer se zgodovina ne vrača kot preteklost, temveč kot potencial. Gre za, kot jo imenuje umetnica, »odrsko vajo«, odprt, procesen trenutek, ko se preizkušajo elementi nastajajočega filma: zvočni fragmenti, rekviziti in lutke, arhivski prizori, kostum in delci scenarija. Vstopiti v film skozi format razstave pomeni vstopiti v prostor, kjer še ni določene naracije, kjer je vse še mogoče. Obiskovalka_ kroži po sobah, bere misli , ki so zapisane na steni, misli protagonistk_, misli same_ sebe. Sproti si ustvari lastno zgodbo o ciklični hoji. Razstava s tem ne ponuja gotovosti, temveč vztrajanje v gledanju, ki omogoči, da se nekaj (morda čisto majhnega, skoraj neopaženega) deli v skupnem spominu in izkušnji.
V animaciji, ki se počasi sestavlja skozi razstavo, postane Sharp figura, ujeta v tornado, dobesedno in metaforično. Tornado kot simbol izgube nadzora, pa tudi kot prispodoba transformacije in cikličnosti. Hoja sama je izpostavljena kot introspektivna gesta, skoraj meditativna, a hkrati obsesivna, boleča praksa. V ponavljajočem koraku se telesu odvzame teža, identiteta se razpira, čas se razteza in zvija.
Častni krog se fizično razpira okoli vrtiljaka, na katerega lahko obiskovalka_ sede in se pusti ujeti projekciji besedil, ki pleše okoli nje_. Prostor napolnjuje zvočna podlaga, ki se izmika harmoniji utripa korakov, ritem drži trobenta, s čimer smo opozorjene_ na strukturo prostega časa. Pihalni orkester, včasih ga je imela vsaka tovarna, namreč sugerira prosti čas, lahko pa tudi prostočasno orodje nadzora.
Pomemben del razstave je odnos do časa, saj traja razstava, kolikor je podvig: 43 dni. Animacija, ki bo nastala, bo v 4 minutah in 3 sekundah povzela 1.000 ur hoje. V tej kompresiji in raztezanju se skriva še eno ključno vprašanje razstave: Kako razumevati čas v animaciji, v razstavi, v življenju? Je čas le merilo dela, število ur in korakov ali se lahko raztegne v izkušnjo, ki se izmika utilitarni logiki?
Emma Sharp ni le markantna osebnost iz zgodovine športa, temveč emblematična pionirka, ki se je kot »pedestrienne« podala v svet, ki ženskam ni priznaval niti fizične vzdržljivosti niti mesta v javnem prostoru. Njena hoja je retrospektivno lahko beležena kot zavzemanje prostora in vzdržljiva prisotnost. Če se spomnimo, da so leta 1967 na Bostonskem maratonu poskušali preprečiti tek takrat dvajsetletni Kathrine Switzer zgolj zato, ker je bila ženska, lahko tudi današnja transfobna športna okolja razumemo kot nadaljevanje dolgoletne uporabe športa za vzpostavljanje in utrjevanje spolne binarnosti.
Razstavo Lene Lekše vidim kot poziv k hoji kot praksi upora. V času, ko je sprehajanje vse bolj obravnavano kot luksuz ali celo lenoba, ko javni prostor pripada avtomobilom in kapitalski produktivnosti, razstava vrača hoji dostojanstvo, poetiko in političnost. Obenem pa izpostavlja, kako je bila in ostaja hoja »drugih« vedno predmet upora na eni in predmet nadzora na drugi strani. Hoja, kot inherentno politična, predvsem premika meje zasebnega in javnega prostora ter razkriva in prevprašuje omejitve, ki jih čutijo določena telesa (nevarna hoja ponoči, hoja brez spremstva znank_ itd.). Če izpostavimo hojo žensk kot dejanje upora, razkrivamo, kako na primer mestna okolja oblikujejo dinamike moči, ki temeljijo na dojemanju spola. Ženske so pogosto razumljene kot telesa in ne kot posameznice_, ki se gibljejo po prostorih, kjer sta vidnost in ranljivost tesno prepleteni. Dejanje gibanja po mestu postane izjavljanje in širjenje prostora žensk, izpodbija prostorsko izključenost in pričakovanja, ki stremijo k nevidnosti in ponižnosti žensk v javnem prostoru.
Umetnica opozarja, da žensko hojo zaznamo tudi v ljudskem izročilu. »Krivopete«, divje ženske slovenske mitologije z nazaj zasukanimi stopali, lahko razumemo kot simbol upora proti patriarhalnemu nadzoru in normam produktivnosti. Njihovo prosto gibanje po gozdovih in gorah, stran od naselij in družbenih pravil, uprizarja drugačno obliko hoje – táko, ki se upira – s tem pa telesnost, ki presega meje dovoljenega in domačega. Podobno kot čarovnice, utelešajo krivopete neodvisnost, znanje in zavrnitev podrejene vloge. Njihove »krive noge« niso deformacija, temveč znak, da ne hodijo po ravni poti, hodijo po svoje. Čarovnice so na primer pogosto upodobljene v gibanju; na poti, ponoči, skozi gozdove, čez polja, zunaj nadzora vasi. Njihova hoja ni bila namenjena prihodu, temveč samemu gibanju; je obredna, krožna, zbegana, a odločna. Hodile so, da bi ostale neulovljive, da bi si izborile prostor med svetovi, zunaj dosega zakonov, patriarhata, Cerkve in meščanskih sodišč. V tem duhu razstava odpira prostor za razmislek o hoji kot političnemu orodju ter gesti, ki se izmika učinkovitosti in cilju – kot neprestani vrnitvi, kot zaroti gibanja, kot tihem čaranju in introspekciji v ritmu koraka.
Lekše prek premišljenih vtisov, umetniške raziskave, utrinkov življenja, lastne introspekcije, artefaktov in elementov animacije v nastajanju ustvarja igriv potopitveni prostor, kjer se spomin prepleta z domišljijo in zgodovina s špekulacijo. Emma Sharp tako ne hodi le skozi Yorkshire, temveč tudi skozi naše razumevanje hoje, telesa in realnosti časa.
Tia Čiček
___________
Lene Lekše (1994) je vizualna umetnica, ki deluje na presečišču kiparstva, animacije, videa in scenografije. Leta 2021 je magistrirala iz kiparstva na ALUO UL, zdaj pa nadaljuje študij animiranega filma na Estonski umetniški akademiji (EKA) v Talinu. V svoji praksi s humorjem in resnostjo raziskuje kompleksne fiktivne svetove ter razmerje med resnico in fikcijo z namenom subvertiranja dominantnih narativov o geopolitiki, kulturi, umetnosti in zgodovini. Sodelovala je na številnih skupinskih razstavah, mdr. na trienalu U3 v Moderni galeriji v Ljubljani ( Živo in mrtvo , 2019), v Galeriji Škuc, Krobath (Dunaj), Kula Cetinjska (Beograd), na Svetlobni gverili (Ljubljana) in v Galeriji Obrat (Maribor). Samostojne razstave: Sokolovo oko (DobraVaga, 2019), Strategije požvižgavanja (Alkatraz, 2020), Serendipitously (P74, 2022) in Excavation site (Kuća Reichsmann, Đakovo, 2024). Leta 2021 je prejela nagrado skupine OHO in bila na rezidenci Residency Unlimited v New Yorku. Z Marušo Uhan, kot umetniški tandem DILEMA, sta razstavljali na Veselovem vrtu ( Poglavje 2: Prehod , 2024) in v Mestni galeriji Nova Gorica ( Kurativa spajanja , 2025). V zadnjih letih ustvarja tudi za gledališče na področju videa in scenografije, sodelovala je pri predstavah Spolna vzgoja II: Borba , 55. člen (SMG), Teci, Maša, teci (MGL) in Dodekalogija – 1972 (SNG Nova Gorica). Gledališki procesi so vplivali na njen pristop k animaciji in vizualni umetnosti kot prostorski in izkustveni praksi.
___________
[1] 1 milja = 1,6 km
[2] Podvigi so javnost navduševali zaradi visoke mere vzdržljivosti tekmovalk_, pospremljeni so bili tako z zabavami kot z vzporednimi stavami.
___________
Šivanje kostuma: Tajda Novšak Glasbena podlaga: Vid Šketa Zvočna tehnična podpora: Tine Mulej Vrabič
Ilustracija: Chen Zhang
Pomoč pri arhivskem gradivu: Gina Bridgeland, Donna Grewer, Kathy Nicol
Slovenska lektura: Inge Pangos Angleški prevod: Arven Šakti Kralj
Oblikovanje: Lea Jelenko
___________
Zahvale: Mihael Novak, Maja Bojanić, Lucija Smodiš, Maruša Uhan, Lara Reichmann, Tina Pavlović, Anya Ru, Julie Černá, Vicki in Ian (Local Studies), Maryen Vasyna Vasanthakumar
___________
Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.

Lepo vabljene_ na novo izvedbo VideoDvorišča v petek, 19. 9., ob 19. uri!

VideoDvorišče.19 | Razraščanja. Nove pridobitve Postaje DIVA
Projekcija in pogovor Petek, 19. 9. 2025, 19.00 Notranje dvorišče Galerije Škuc, Stari trg 21, Ljubljana
Sodelujejo: Jaka Vatovec, Sasha Ihnatovich, Jatun Risba, Lea Culetto, DNLM, Polonca Lovšin, Nejc Trampuž Kuratorka: Vesna Bukovec Trajanje: 45′

Izbor novih del v arhivu Postaje DIVA povezuje tema narave kot prostora različnih načinov ogroženosti, pa tudi načinov regeneracije in preživetja. Nevarni in strašljivi niso samo naravni cikli propadanja in odmiranja ter soočanje z lastnimi notranjimi demoni ( False Magic ) in biološkimi procesi ( Ostanki, drugič ), ampak predvsem človeška agresivna dejanja, ki so usmerjena tako v soljudi kot v uničevanje narave. Preko gozdov, travnikov, polj in rek potekajo begunske poti in predstavljajo nevarnost za nasilno policijsko pridržanje in nehumano obravnavo. Begunka_ sporoča ( Not Go Gentle ): “Potrebujemo pomoč. Človečnost, ne denar.” Ob zavedanju o številnih smrtih brezimnih ljudi na poti v boljšo prihodnost plavanje v morju ne more biti več zgolj nedolžen užitek. Utapljamo se tudi v podnebni krizi, ki smo jo povzročili s pretirano rabo fosilnih goriv. Ta še vedno prevladujejo nad naravnimi viri energije ( enerRrgy ). Človeštvo v naravi za seboj nesramno pušča sledi. Brezup, ki pa se mu ne smemo vdati. Upanje za prihodnost je odpornost – odpornost ljudi, ki nimajo več česa izgubiti ( Not Go Gentle ), odgovorno ravnanje z naravo ( Human Leave No Traces ) in njena odpornost, ki bo prerasla in predelala materialne sledi civilizacije ( Gobe prevzemajo svet ). Odgovor na grožnjo zlorabe tehnologije je odgovorna uporaba umetne inteligence in sodelovanje odprtokodne skupnosti za miroljubno sobivanje in ohranjanje narave v prihodnosti ( Zakoreninjeno v kodi ).
PROGRAM
● Jaka Vatovec – False Magic, Slovenija, 2023, 6′ 14″
● Sasha Ihnatovich – Not Go Gentle, Slovenija, 2022, 5′ 26″
● Jatun Risba – enerRrgy, Slovenija, 2023, 9′ 7″
● Lea Culetto – Ostanki, drugič, Slovenija, 2025, 4′ 14″
● DNLM – Človek, ne puščaj svojih sledi, Slovenija, 2024, 2′ 32″
● Polonca Lovšin – Gobe prevzemajo svet, Slovenija, 2023, 4′ 9″
● Nejc Trampuž – Zakoreninjeno v kodi, Slovenija, 2023, 13′ 23″

V primeru dežja bo projekcija v galeriji. Prost vstop.
Organizacija: SCCA-Ljubljana/Postaja DIVA, Galerija Škuc Podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo Oblikovanje podobe: Brina Vidic

Več o programu!

Lepo vabljene_ na novo izvedbo VideoDvorišča v petek, 29. 8., ob 20. uri!

VideoDvorišče.18. Alien Act Projekcija in pogovor petek, 29. 8. 2025, ob 20.00 Notranje dvorišče Galerije Škuc, Ljubljana
Sodelujejo: Julie Černá, Pablo Ballarín, Léo Mourey, Maja Bojanić, Ana Čigon, Emilija Škarnulytė Kuratorka: Lene Lekše

Izbrani filmski program izhaja iz razmisleka o mejah kot družbenih konstrukcijah. Ne zgolj geografskih in političnih, temveč tudi zgodovinskih, zaznavnih, normativnih in eksistencialnih. Meje, ki določajo, kdo vstopa in izstopa, kdo je viden in kdo izbrisan, kdo ima glas in kdo od nas je alien. V času, ko se meje zapirajo in nadzor utrjuje, postaja vprašanje, kako misliti meje, jih razumevati in prestopati, še toliko bolj pomembno.
Naslov Alien Act je zavestno oblikovan v ednini in se poigrava z izrazom Aliens Act , zakonom o tujcih, ki na državni ravni pravno ureja status »drugih«. Vendar act pomeni tudi dejanje, aktivacijo, poziv k preseganju poznanega in uzakonjenega. Filmi v programu potujejo na prehodu med konkretnim in abstraktnim, političnim in zaznavnim, spominom in mitom. Kamen poje o svobodi, dokler ga ne doseže tesnoba lastne teže; obmejnemu stražarju in njegovemu psu ostaja rutina absurdnega nadzora, ko preko zidu spremljata migrante, aktiviste in včasih celo bizone; na psihedeličnem potovanju z nezemljani mlado dekle raziskuje meje in razpoke svojega spomina; sledi toplote v stanovanju razkrivajo prisotnost sorodnice, ki je bila uradno izbrisana; v idiličnem vrtu mačk ob živi meji spremljamo brutalnost evropske politike deportacij in prelaganje odgovornosti; medtem pa nekje na severu sirena plava skozi zapuščeni NATO vojaški kompleks, v katerem sproži kozmično odmevanje.
Gre za dela avtoric_, ki tujost in odtujenost ne tematizirajo zgolj kot reprezentacijo, temveč kot gesto, motnjo in nujo. Filmi in animacije nudijo obliko eskapizma, skozi katero je mogoče realnost ponovno premisliti. Skozi surrealistične pristope, humor in absurdne situacije se razkrivajo resnične, družbene in politične napetosti. Program odpira vprašanja, kako živeti z mejo, kako jo zaznati ter predvsem, kako jo preplavati.
PROGRAM
● Julie Černá – Stone of Destiny, Češka, 2025, 10’00”
● Pablo Ballarín – A border guard and his dog, Španija/Poljska, 2024, 3’02”
● Léo Mourey – Phosphenic Archives , Francija/Estonija, 2025, 12’32”
● Maja Bojanić – Yours is the world in which I move uninvited, Slovenija, 2025, 12’37”
● Ana Čigon – Maček med vrati, Slovenija, 2024, 9’44”
● Emilija Škarnulytė – Sirenomelia, Litva, 2018, 11’00’

V primeru dežja bo projekcija v galeriji. Pogovor z avtoricami_ bo potekal v slovenskem jeziku. Prost vstop.
Organizacija: SCCA-Ljubljana/Postaja DIVA, Galerija Škuc Podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo Oblikovanje podobe: Brina Vidic

Več o programu!