SLEPO KOLENO - srečanje in branje udeleženk_ delavnic LGBT-pisanja s Suzano Tratnik
sreda, 17. 9. 2025, ob 20h, Galerija Škuc
Sodelujejo: Nadja Svetlin Kastelic, Mirjam Gostinčar, Tom Veber, Mojca Fo, Tanja Mastnak, Jelka Zorn in Samanta Hadžić Žavski
Vodi: Suzana Tratnik
Pri Društvu Škuc že dobro desetletje potekajo delavnice pisanja LGBT-proze, ki jih vodi pisateljica in prevajalka Suzana Tratnik. Tokrat se bo predstavilo šest avtoric in avtor, ki trenutno obiskujejo te delavnice, na katerih poskušajo rešiti »slepo koleno« v svojih besedilih. Kako so se lotile_i te naloge in kaj je nastalo, pa bomo slišale_i na tokratni javni predstavitvi. Vabljene_i!
Nadja Svetlin Kastelic , rojena na Jesenicah, kjer je obiskovala osnovno šolo in gimnazijo, je formalno izobraževanje zaključila kot magistrica sociologije na Fakulteti za družbene vede. Poklicno se ukvarja se z mednarodnimi zadevami na področju zdravja. Izven delovnega časa se posveča kulturi in športu. Je udeleženka tekaških in kolesarskih maratonov ter triatlona, navdušuje se tudi za drsanje in tenis. Od otroštva dalje sodeluje na šahovskih turnirjih in državnih prvenstvih. Piše prozo in poezijo, kar občasno predstavi na literarnih srečanjih ali delavnicah.

Mirjam Gostinčar , letnik 1969, po poklicu in srcu socialna delavka, od tega dela sicer že malce izmozgana, a vseeno. Svet želim videti boljši kot je, tudi zato se zatekam v pisanje predvsem kratkih zgodb. Te so včasih kruto realne, morda celo brutalne, me pa sproščajo. Pisanje je vsekakor svet neštetih možnosti, verjetno edini te sorte. Pisanje (in verjamem, da vsakovrstno umetniško ustvarjanje) ponuja brezmejno svobodo in obilico možnosti, ki si jih v realnem življenju težko privoščiš iz živeti. Ni težko- zaplavaš pač v svet sanj in domišljije, in na ta nač in preizkusi š nešteto različnih življenj / vlog. V tem tihem in povsem mojem svetu si odpočijem, se razelektrim in si napolnim baterije:-)

Tom Veber rojen v Mariboru leta 1995 je igralec, interdisciplinarni umetnik, občasni prozaist, urednik, predvsem pa pesnik. Izdal je štiri pesniške zbirke (Točka preloma, Do tu sega gozd, Pordelih lic, Plesen in druge ljubezni), uredil je tudi dve antologiji poezije (Millimeter in pol in Srca v igri). Njegove pesmi so preveden v številne jezike, za svoje delo pa je bil tudi nagrajen, med drugim je prejemnik nagrade Fanny Haussmann za najboljši cikel pesmi.

Mojca Fo je arhitektka, slikarka in ilustratorka. Kadar slika, se njeni svetovi razvijajo iz zgodb v podzgodbe, iz realnih in fantastičnih globoko v arhetipske podobe in svetove. Prav táko je njeno pisanje. Zgodbe, ki so žive in pronicljive, ter podobe ulic in notranjih prostorov pogosto povezuje z zgodbami in podobami akterjev v njih. Blizu ji je japonska kultura, s katero se intenzivno ukvarja, tudi filozofija in narava. Piše krajšo prozo in pesmi, je dobitnica večih priznanj in nagrad. Sodelovala je na več kot 40-ih razstavah pri nas in v tujini.

Jelka Zorn je izredna profesorica na Univerzi v Ljubljani, Fakulteti za socialno delo. Kratke zgodbe in poezijo je brala na festivalu Lezbična četrt in Velikem lezbičnem branju. Pesem » Po protestu « je objavila v zbirki Beseda upora (uredil Dejan Koban), kratko zgodbo » Pregon « pa v spletnem časopisu Mešanec. Piše s podporo kreativnih delavnic pri Suzani Tratnik in Branetu Mozetiču. Navdih za pisanje črpa iz aktivizma in prevpraševanja medosebnih odnosov.

Samanta Hadžić Žavski (1993) je komparativistka in pisateljica. V študentskih letih je začela pisati kratko prozo, ki jo je objavljala v revijah Locutio, Novi zvon, Spirala, Sodobnost in Literatura. Izdala je dve zbirki kratke proze, Serijski morilec(2019) in Obiski (2022). V romaneskni formi pa se je preizkusila z romanoma Smrt, v temo zavita (2023) in Še en vdih (2025).

Tanja Mastnak (1962) je umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka in pedagoginja. V študentskih letih je pisala radijske igre in scenarije. Najbolj odmevna je bila radijska igra Onkraj dotika. Objavila je strokovno monografijo Koncept ponavljanja v slovenski umetnosti modernizma in doktorirala s tezo Ustvarjalni potencial marginalnega: ženske v slovenski umetnosti. S pisanjem proze se intenzivneje ukvarja šele zadnjih deset let. Objavila je dva romana: Alternativni ukrep in Sibirija.

program Društva ŠKUC omogoča: Javna agencija za knjigo RS

Petek, 26. 9. 2025, Park Ade Škerl in Sonje Plaskan (v primeru slabega vremena: pisarna Društva ŠKUC, Metelkova 6) Ljubljana.
Prvoosebno raziskovanje zgodb, medgeneracijski bralni klub za ranljive skupine; vodi: Zala Hriberšek.
prijave: info@skuc.org
Tema tokratnega bralnega kluba bo Ada Škerl, Senca v srcu (Mladinska knjiga, 1949).

Dogodek omogoča Javna agencija RS za knjigo.

KNJIŽNICA POD KROŠNJAMI , atrij Galerije Škuc
Bralni kot na ozelenjenem vrtu sredi stare Ljubljane, poleg listanja knjig, ponuja še brezplačen ogled tekočih razstav galerije. Tu občasno potekajo zanimive delavnice, pred Škucem pa se odvijata tradicionalna poletna festivala Živa književnost in Dobimo se pred Škucem.
Urnik Knjižnice pod Krošnjami, atrij Galerije Škuc:
Knjižnica bo odprta v času razstave: med 8. 8. in 19. 9. 2025, vsak dan med 12.00 in 19.00 uro (ponedeljek zaprto).
Knjižnica bo odprta v času razstave: med 2. 7. in 22. 7. 2025, vsak dan med 12.00 in 19.00 uro (ponedeljek zaprto).
Knjižnica bo odprta v času razstave: med 20. 5. in 11. 6. 2025, vsak dan med 12.00 in 19.00 uro (ponedeljek zaprto).
Knjižnica bo odprta v času festivala Živa književnost: med 13. 6. in 20. 6. 2025, vsak dan med 17.00 in 22.00.
Knjižnica bo od 22. do 30. 6., zaradi popravil dinmnikov, zaprta. Prosimo za razumevanje.

Delavnice in spremljevalne dogodke lahko spremljate na spletni strani: https://skuc.org/ in socialnih omrežjih: https://www.instagram.com/skuc_drustvo/ in https://www.facebook.com/skuc.association

Delovanje Društva ŠKUC omogočajo: Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo in Urad RS za mladino.

Čestitamo Suzani Tratnik za Župančičevo nagrado.
UTEMELJITEV PREDLOGA
Suzana Tratnik je s svojo zadnjo zbirko kratke proze Škarje (Škuc, 2022) odločno zarezala v konec lanskega leta in ponovno navdušila z močnimi, samosvojimi, neustrašnimi in svobodnimi junakinjami. Te si rade mislijo, da se v svetu znajdejo in ga celo obvladajo, čeprav ga včasih šele spoznavajo, pri tem pa so tako zelo človeške. Bralke in bralce povsem prevzamejo njihova zvedavost, bistrina, drznost in občasna jezikavost, ki pa niso nikoli klišejsko prikazane kot značilnosti stereotipa močne mlade ženske, temveč kot osnovna človekova vrlina in strast po spoznanju, učenju in brezkompromisnemu uporu proti zahtevam predvidljivih, omejujočih družbenih norm pa tudi po bližini. Suzani Tratnik se tudi tokrat gladko posreči skoraj neopazno zliti pristno govorico in neposredno nazorne opise situacij in likov z zelo artikuliranim jezikom.
Tako resnejši ton zgodb ves čas barvajo razne črnohumorne opazke, ki vzdušje razgibajo in ga proti koncu knjige celo čisto zmehčajo. Osnovno gonilo njihovih dejanj in situacij v zgodbah nasploh so odnosi, pa naj gre za družinske, prijateljske ali ljubezenske vezi, ki se pletejo in pogosto tudi prestrižejo. Čeprav se zdi, da so vsi ti odnosi samostojni ali celo naključni, so vedno pogojeni in tudi izvrstno utemeljeni z določeno situacijo, pa naj gre za družinsko preteklost, družbene okoliščine, družbena pričakovanja, prtljago, ki jo likinje in liki nosijo skozi življenje, ali predsodke. Nekateri prepadi med ljudmi so sicer pregloboki, da bi jih lahko preskočili, tako rekoč nepremostljivi, otroštvo pa je kot prepognjena fotografija v hlačnem žepu, ki na pregibu vedno bolj bledi, dokler je nekega dne neopazno ne izgubimo. Suzana Tratnik je mojstrica ustvarjanja odnosov, ki so prepojeni z ljubeznijo in bolečino, z zgodbami, ki niso zgodbe, dokler še nastajajo, temveč to postanejo šele ob pogledu skozi zaprašeno ogledalo.

S tem navidezno distanciranim pogledom pa avtorica vedno znova premišljeno in nepretenciozno vgradi tudi sliko širše družbene resničnosti, in sicer tako spretno in dosledno, da se pred nami razgrnejo močne in večplastne pripovedi z družbeno-angažiranimi učinki, čeprav karšnakoli didaktičnost nikoli ni avtoričin cilj. Pestrost možnih interpretacij namreč poznamo iz njenih doslejšnjih del, v katerih je vzpostavila suverene, prepričljive in brezkompromisne literarne svetove z družbenokritično ostjo, tako denimo v mladinskem problemskem romanu Ava (Mladinska knjiga, 2021), za katerega je leta 2023 zasluženo prejela Levstikovo nagrado za izvirno leposlovje za otroke in mladino. Že nekaj let namreč piše prozo tudi za mladino, pri čemer v to zvrst vnaša značilen pečat svoje ustvarjalnosti. Prav tako pa se v zadnjih letih vse bolj uveljavlja kot prirejevalka in hkrati kot avtorica izvirnih kratkih radijskih iger pri umetniškem programu ARS Radia Slovenija.
Družbeni angažma pisateljice, prevajalke, publicistke, sociologinje, magistrice antropologije spolov, moderatorke in kulturne organizatorke je že desetletja prepoznaven tudi na področju LGBTQ književnosti pri nas. Med drugim je kar osemnajsat let organizirala in moderirala že tradicionalne večere LGBTQ proze in poezije slovenskih avtoric_ev, ki so sprva potekali v AKC Metelkova, potem pa v Galeriji Škuc v Ljubljani.
Že desetletja je aktivna sodelavka Festivala LGBT filma pri Škucu, ki poteka v Ljubljani in nekaterih drugih slovenskih mestih ter v Trstu.
Od leta 2017 v okviru Alternative Ljubljana vodi LGBT-turo, tako za domače kakor tuje udeleženke_ce, s čimer v sodobno podobo mesta Ljubljane vtke tudi družbeno-kritično in umetniško zgodovino in urbano ustvarjalnost te manjšinske kulture.
Suzana Tratnik je dejavna soustvarjalka digitaliziranega Škucovega LGBTQ arhiva (1984—2023) pri Inštitutu za novejšo zgodovino (INZ), prav tako je sokuratorka razstave Prostori gibanja LGBT skupnosti v Ljubljani , ki se pripravlja v Mestnem muzeju Ljubljana, od februarja 2024 do marca 2025.

Zbirko Škarje , predlagano za Zupančičevo nagrado, pa slednjič še povzdigne prehod v neznano, nadrealistično in absurdistično, ki se zgodi v drugi polovici knjige. Tratnik v svojem pisanju že ves čas premika meje realnega, ki je pogosto rahlo zamaknjeno, pri tem pa je vedno uspešna. Ne gre namreč v čisto fantastiko ali mitologijo, temveč ustvari občutek, da živa sila njenih junakinj svet malo meče s tečajev in ravno toliko izkrivlja fizikalne zakone, da lahko posežejo po nekom na drugi strani ogledala. Prav tako prestopa okvirje pričakovanega, znanega ali celo mogočega, saj se nikoli ne zadovolji z obstoječimi, vsakič iz žepa potegne novo fotografijo, ki je bralke in bralci še nismo videli, še manj pa pričakovali.
Škarje so izjemno dodelana, premišljena, pa tudi presenečenj polna knjiga, ki Suzano Tratnik dodatno in ponovno utrjujejo kot eno najpomembnejših sodobnih avtoric pri nas. Zbirka je vzbudila pozornost tudi onkraj meja, saj jesnei 2025 izide v nemškem prevodu pri založbi Konkurs BuchVerlag iz Tübingena.
Veronika Šoster

Sreda, 2. 7. 2025, ob 20. uri, ŠKUC, Stari trg 21, Ljubljana.
Pogovor z Ingo Jesen Vitman Öri - pesnik_ca in študent_ka sociologije ter umetnostne zgodovine. Ali, kot bi se raje opisal_a: lezbijka bučarka diagnosticiran transseksualec včasih celo narodna izdaja in predvsem nič od tega. Na literarnem večeru se bo s Pinom Pograjcem pogovarjal_a o svojem pesniškem prvencu Sin svoje roke (ŠKUC Vizibilija, 2024) , ki predstavlja prvo pesniško zbirko trans pesnika na Slovenskem.