L I T E R A R N I
G L A S O V I
P O D C A S T - 11
S3E5 Podkast in čajanka z vešo:
Veronika Razpotnik - Sršena pičim nazaj
Tanja Matijašević tokrat gosti pesnico, prevajalko in aktualno urednico Lezbozina , ki je hkrati magistrica biokemije in magistrska študentka francistike. Veronika Razpotnik se je pred kratkim vrnila iz Francije naravnost v vešin podkast. Trenutno jo lahko srečate na pesniških odrih, s podporo kolektiva Lezbična četrt pa se začela spogledovati tudi s performerstvom in zato boste njene alter ege lahko občudovali v mensplejnerskih šovih Dragi Drago. Prisluhnite podkastu na vseh podkasterskih platformah. Na voljo tudi na you tubeu.
Asocicacije: od Metelkove do zvončkov, vmes pa malo o pustu in kuturni apropriaciji :)
Časovni stroj: o nastajanju prve (Krekspot na požarnih štengah) in druge (Sršena pičim nazaj) pesniške zbirke, kako je biti urednica Lezbozina in zakaj je opistila pisanje litararnih kritik
Jezikovni vozli: pingvinon, titin, sonic hedgehog, JAK
Leksikon: Se Veronika raje vozi z vlakom ali busom? V katero trgovino bi šla, če bi imela neomejeno budgeta. Kako je pa s hotelskimi sobami? :)
Degustacija: Lajež (pesem, ki jo berejo tudi župniki na mašah), Muza.
Knjižna priporočila : Kaliban in čarovnica (Silvia Federici), Megalomast in izbruhijada (Pino Pograjc), Vse, kar ti moram povedati (Špela Setničar) Vse je eno vse je vseeno (Hannah Koselj Marušič), Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni (Nežka Struc), Če neke zimske noči popotnik (Italo Calvino), Kadetke , tovornjakarice in tete (Teja Oblak)
Veronika Razpotnik je magistrica biokemije in magistrska študentka francistike. Njen pesniški prvenec Krekspot na požarnih štengah (Hiša poezije, 2021) je bil nominiran za prvenec leta, leta 2023 pa je prejela prvo nagrado na AirBeletrininem natečaju za kratko zgodbo in gostovala na festivalu Lagos International Poetry Festival. Leta 2024 se je uvrstila v finale Pesniškega turnirja. Lani je izšla njena druga pesniška zbirka Sršena pičim nazaj (Škuc – Lambda, 2024). Njene verze in kratke zgodbe najdete v številnih slovenskih antologijah ter na osrednjih literarnih platformah in revijah (Literatura, LUD Literatura, AirBeletrina, Mentor), pa tudi v dokumentarcu Razcepljene konice Hannah Koselj Marušič in na koži Dejana Kobana. Je prejemnica JAK-ove štipendije za literaturo, del organizacijske ekipe festivala Lezbična četrt, organizira LGBT+ literarne dogodke v Ljubljani, poučuje francoščino ter prevaja.
Literarne glasove ustvarjajo: Tanja Matijašević z gosti,
ŠKUC s podporo Javne agencije za knjigo,
grafična podoba: Anja Cimerman
preberite več
N I N A
D R A G I Č E V I Ć
O
O B Č U T K U
N U J N O S T I
P R E D A V A N J E
Poskus prvega Ljubljanskega pesniškega festivala 17.–21. 3. 2025 5 dni, 7 prostorov, 7 dogodkov in maratonsko branje
ponedeljek, 17. 3. 2025, ob 19.00, Galerija Škuc
Uvodno predavanje Nine Dragičević
Ljubljanski pesniški festival, ki se letos posveča stiščiščem poezije in drugih umetniško-performativnih praks, bo odprlo predavanje pesnice Nine Dragičević.
Predavanje razpira vprašanja o prekarnosti pesniškega dela, bistvu (performativne) poezije in raznih oblikah soustvarjanja javnega prostora in skupnosti.
***
Odlomek uvodnega besedila festivala, ki ga je napisala Nina Dragičević:
V literarni sferi je princip specializacije, kapitalistični sistem delitve dela, ki ne služi nikomur razen kapitalistu in državi, ki ne služi nikomur razen kapitalistu, v zadnjih nekaj desetletjih zaključil polni krog. Specializacija in iskanje distinkcijskih točk v književnosti je vidna v nenehni fragmentaciji literarnih zvrsti. Na zanimiv način: fragmentacija zvrsti pogosto poteka prek njihovega sintetiziranja. Povsem v skladu s prekarizacijo dela v kulturi in umetnosti v lokalnem prostoru: poklicni književnik, denimo, pesnik, specializira v produkciji književnosti, a ker je ta poklic povsem prekariziran, njegovo delo sestavljajo tudi od pisanja povsem različni poklici, od producentstva do tako imenovanega trženja. Specializacija s sintezo. Iz poezije so se 20. in 21. stoletju izoblikovale razlikovalne poezije. Dobili smo zvočno in vizualno poezijo, poezijo v prozi, prozo v poeziji, poezijo v prozi v poeziji, koreopoezijo, video poezijo, skulpturno poezijo, net poezijo in, verjetno najbolj zagonetno: performativno poezijo. Pravijo, da so plesne nastope Isadore Duncan nekateri kritiki imenovali body poetry.
Za vse izmed naštetih je značilna specializacija, ki je obenem antispecializacija. Glede tega, kaj je performativna poezija, ni konsenza. Se pa o njej precej govori. Od tod naprej gre teza takole: v razmerah profesionalizacije produkcije književnosti in tako rekoč popolne prekarizacije poklica književnika se spreminja oblika pesnikove želje, da bi poezijo posredoval drugače kot s tekstom. Spreminja se pesnikov odnos do pesniškega večera. Ali pesnik hoče svojo poezijo brati, peformirati drugim, je postalo tesno speto s produkcijskimi pogoji. Formalni sistem umetnosti v tukajšnjem prostoru zahteva, da se pesnik kar se da pogosto pojavlja v javnosti, kar naprej bere, recitira, performira in s tem kopiči tako imenovane reference, ki jih potem preštevajo komisije na državnih institucijah, komisije, ki jih pesniki kratko malo sovražijo. Ni bilo vselej tako. Vselej je bilo tako, da pesniki ne prenesejo komisij, ni pa bilo vselej pesniško branje tako močno vpeto v pesnikovo strategijo preživetja. Da se imajo pesniki, ki se preživljajo s pisanjem, na pesniškem večeru dobro, je možno le zato, ker jim to omogočata medsebojna naklonjenost in neproduktivnost poezije. Dobro se imajo zato, ker jim poezijskost poezije omogoča pozabiti, da niso na družabnem dogodku, da torej takrat, ko delajo, resnično delajo. Da bi se pesniški večer lahko zgodil, pesniki relativno pogosto delajo brez plačila. Pesnikovo neplačano delo je prva raven projekta specializacije. Sledita fragmentacija in specializacija drugega reda. Imamo pesnike, ki poezijo berejo, in tiste, ki ne berejo, temveč performirajo. Eni se ukvarjajo s performativno poezijo, v njej tako rekoč specializirajo, drugi pa se ukvarjajo z neko drugo, predvidoma neperformativno poezijo, in specializirajo v njej. Kaj to pomeni? Pesniki, ki se ukvarjajo s performativno poezijo, pri svojem performansu uporabljajo, denimo, glasbo, svoje telo, svoj glas, glas nekoga drugega, lahko se mečejo po tleh. V čem se performativna
poezija razlikuje od, no, poezije? Kaj smo storili, ko smo uveljavili poudarjenost performansa v performativni poeziji? Morda smo prispevali k procesom specializacije, procesom, specifičnim za sodoben produkcijski način. Ker pa performativna poezija predvideva razširitev zaznavnega horizonta, lahko rečemo, da dreza prav v principe specializacije. Kaos je precejšen. Pesniki imajo kaos posebej radi. Jezikovni in dogodkovni kaos. O njem pišejo, ga pišejo, berejo, performirajo. Lahko bi celo rekli, da v njem: specializirajo.
***
več o programu: Nina Dragičević: O občutku nujnosti (uvodno predavanje) | Facebook
preberite več
