ponedeljek, 16. 2. 2025, ob 12.00, Galerija Škuc, Stari trg 21, Ljubljana.
Vabimo vas na novinarsko konferenco z lanskimi izdajami iz zbirk Centra za slovensko književnost in društva ŠKUC.
Center za slovensko književnost / zbirka Aleph
ŠKUC / zbirka Lambda
VALENTIJN HOOGENKAMP: Antiboy (roman)
CHANTAL AKERMAN: Moja mama se smeje (roman)
BJORN RASMUSSEN: Koža je elastični ovoj, ki obdaja vse telo (roman)
GARTH GREENWELL: Kar ti pripada (roman)
ČAS DIVJEGA TULIPANA: antologija osmanske lirike
JEAN COCTEAU: Bela knjiga (roman)
urednik Brane Mozetič, mobitel: 040 20 66 31, e-naslov: brane.mozetic@guest.arnes.si
(željene izvode vam lahko tudi pošljemo)
SARIVAL SOSIČ: Izpovedi erotomana
»Zazdi se mi, da je preteklo veliko časa, da je noč odšla in bi že davno nazaj moral priti dan, jaz sam bi vstal, se uredil, stopil ven in odšel na stol, kjer pišem, toda danes ni tako. Drugače je. Ničesar ne slišim, ničesar ne zaznavam, povsod okoli mene je popolna praznina. In. Samo še bežna misel. Vedno sem rad seksal. In to je tudi vse.« S temi besedami se konča roman Izpovedi erotomana Sarivala Sosiča. Roman o seksualnosti in življenju, o umetnosti in minljivosti, pa tudi o ljubezni. O vsem tem pa še o veliko drugih stvareh razmišlja ostareli pisatelj od jutra do pozne noči, ko sedi v lokalu ob hladnih dnevih in zunaj za mizo v pesku pod krošnjo drevesa, kadar je lepo vreme. Glavni lik namreč lahko ustvarja samo med ljudmi, torej med zvoki in šumi okolja v starem delu mesta, in ko tako nastaja literarno delo o njegovem življenju in predvsem o njegovi seksualnosti, neusmiljeno brska po spominu vse od rojstva dalje in nato skozi otroštvo, preko mladosti v srednja leta, vse do pozne starosti, ko se pripoved življenja, kot tudi roman sam, počasi končuje. Že kot otroka so ga prevzele podobe golih ali oblečenih ženskih in moških teles, ki jih je gledal v umetnostno zgodovinskih knjigah ali bral o njih v mnogih romanih, pesmih in dramah svoje obsežne knjižnice. In potem je tu še učitelj, njegov skrbnik, erudit in posebnež. Ravno ta je na mnogotere načine zaznamoval življenjsko pot otroka, ki počasi odkriva sebe in okolico, nato mladeniča, ki prvikrat spozna seksualnost. Pa študenta, kateremu seksualnost pomeni pomemben steber življenja, potem moškega, ki z vso radovednostjo in strastnostjo vstopi še v svet pornoindustrije in v njej uživa ter pridobiva posebna spoznanja. Prav telo kot povezava seksualnosti in umetnosti je osrednji vezni člen romana, sestavljenega iz desetih poglavij, med katerimi se vsako začne se didaskalijami, kar opredeli prostor dogajanja ter poudari izbrane trenutke doživljanja in čutenja. Naslovljena poglavja so estetsko premišljene in koherentne celote, ki se lahko berejo kot samostojne kratke pripovedi, hkrati pa se zaradi strukturne in pripovedne enovitosti smiselno povezujejo v inovativen žanrsko prepleten roman. Roman Izpovedi erotomana je namreč ljubezenski, erotični in seksualni roman, z jasneje in obširneje opisanimi prizori spolnosti, pa tudi razvojni roman, ki z iniciacijo v svet seksualnosti oblikuje in zaznamuje glavno osebo. Lirizirana in esejizirana pripoved je tekoča, izpiljena in premišljena. Stavek v njej je, tako kot v do sedaj izdanih romanih, Starec in jaz (2017), Jaz sam (2018), Sin in sin (2020) ter zbirki kratkih pripovedi Ne morem ven (2022), ritmiziran, zvočen in valujoč. Podoben glasbi, ki v vseh Sosičevih pripovedih zavzema najvišje mesto. Za pisatelja značilne daljše povedi tako občasno prekinejo enobesedni stavki, ki kot ostrejše zareze poudarijo določeno misel, čutenje ali dogodek. Pripovedovanje dokaj neopazno prehaja v opisovanje, ki se bogati z monologi (notranjimi) in dialogi. Opisi so pogostokrat sinestetični in bralcu prebujajo večplastna čutenja ter celo vizualno jasnejše predstave različnih pripetljajev. Ko pisatelj nagovarja bralce in bralke, kot glasbeni refren ponavlja stavek: »Star sam, in ker sem star, mi je vse dovoljeno«, saj meni, da je prav starost priložnost za izpoved brez strahu in sramu. Pogumna in samozavestna izpoved pa ni le intimni zapis ostarelega erotomana, ampak vseskozi tudi kritični vpogled v sedanjo sterilno družbo. Ta poskuša z moralizirajočim purizmom opljuvati naraven položaj človeka – ljubljenje –, medtem ko se vsak dan bolj priklanja gospodarjem vojne. Roman Izpovedi erotomana poskuša s provokativnimi opisi seksualnosti razrahljati samoumevnost svetovnih pornografskih političnih akcij (»Grozljivost. Nastaja in razrašča se svet idiotov, najbolj temačen gozd idiotizma.«), vznesenosti nad telesom in umetnostjo pa odpreti azilne ventile. Ti prinašajo v slovenski in evropski prostor inovativno večplastnost, ko dokazujejo, da je telo kot prostor naših čustev in mišljenja najpomembnejši instrument, umetnost pa edini izhod v tem ponorelem svetu: »Navdušenost. Skrivnostnost. Strastnost. To ima umetnost in to imajo samo nekateri ljudje, sem že takoj na začetku odkrivanja življenja in umetnosti spoznal in bolj, ko sem vstopal v knjige in umetnost in kasneje, ko sem se naučil brati in sem dolge ure podnevi in ponoči bral in bral, bolj so mi bile razjasnjene skrivnosti življenja in smrti, predvsem pa pretkane raznovrstnosti čustev.« - Tina Kolenik
NATALIJA MILOVANOVIĆ: Tuja mehkoba
Naj začnem ta poskus spremnega zapisa z metaforo, ki se mi je po prvem branju najbolj vtisnila v spomin: s tehtnico, s tem bolj ali manj občutljivim merskim inštrumentom, ki določa težo stvarem. Podoba združuje prizemljenost, vsakdanjo uporabnost, skoraj znanstveno natančnost, in na drugi strani simbolnost, tehtanje duš tam, kjer se končno srečajo s presežnim.
Toda besedilo z metaforičnim ne sega predaleč, previdno je in ne tvega, da mu ne bi verjeli. Pesmi kot da stremijo k redkobesednosti po načelu »manj je več«. Besede so namreč orodje za tehtanje sveta; izrečene pridobijo dodatne pomene, dodatne implikacije. Za besedami ali med besedami ostaja veliko neizrečenega. Besede, ki jih ne izberemo. Kar hote ali nehote preslišimo. Česar ne moremo ubesediti. Ne gre zgolj za tehtanje med besedami in stvarnostjo, temveč za vaganje besed in molka, ki daje slutiti, da so besede nezadostne, neustrezne – stiska, ki ni nova, in jo mora vsakdo reševati na svoj način.
Besede sicer zmorejo, v »sledovih«, izrisati usodo ljudi, ki so nam tuji, a hkrati prepoznavni; navidezna objektivnost pripovedi in načrtna odmerjenost besed, ki drži pokonci te pesmi, vse to ni nič manj učinkovito kot tedaj, ko je Pound iznašel imagizem. A morda je razlog za postavitev teh pesmi na začetek zbirke to, da tujost zlahka pripustimo, dokler se drži »predpisanih« mer. A tujost se iz pesmi v pesem spreminja, globalni jug postaja vse bližji, ljudje postajajo znanci, sosede, sestrične, dokler ni več mogoče razlikovati med domačim in tujim.
Prepoznavanje sebe v obrazu tujca se s tem ne konča: skupna nam je nuja po preživetju, ki narekuje kroj jezika, ki ga uporabljamo, hrepenenje po bližini, soočenje s skopostjo zemlje in ljudi, z bolj ali manj eksplicitno grožnjo nasilja in, ne nazadnje, z neobstojnostjo vsega, kar je podvrženo toku časa. Tujost je del našega skupnega jezika. Zato vsake toliko preproste besede, kot so »zemlja, oblaki, zvezde«, še vedno dobijo poseben naboj, ko za hip presežejo svoje označevalce; tako so tudi fraze hkrati pomensko polne in prazne, navidezna mašila, ki pa preprečujejo, da bi iz popokanih posod naših življenj vse odteklo v nepovrat. In potem so tu premolki, zamolki, tišine, molčanje, v svojem negativnem obstoju enako težki in snovni, ki sooblikujejo plast tujosti, ki jo vsakdo nosi pod kožo.
Avtorica rešuje te zagate z veznikom »in«. Vse kar zaznava, tehta, je namreč relacijsko. Odgovor torej ni ali ali, temveč to in to. Tehtanje ni zgolj umerjanje ene stvarnosti proti drugi, besed proti molku, enega jezika napram drugemu, tujca proti domačinu, sebe proti drugim, temveč je nihanje, lovljenje ravnotežja: preteklosti in obredov, prednikov in družine, potovanj, iskanj, odkrivanj. Je učenje, kako glagolom dodajati predpono so-, kako v neobstojnosti lastne kože najti središče, vez s samim sabo, vez z živimi in z mrtvimi. Cilj ni ravnovesje kot statično stanje; nenehne ambivalence so znak živosti, ki edina lahko vzdrži vse napetosti. Morda vso to spremenljivost in protislovnost zares lahko ujame le pesem; v pesmi lahko potujemo v nedostopne pokrajine, k ljudem, ki jih ni več, premagujemo razdalje hitreje od svetlobe, stopimo v tuje čevlje, začutimo tujo mehkobo in lastno težo. Ker – kot zapiše Natalija – kar giblje pesmi, je domišljija, ki je v svojem najglobljem bistvu upanje. Tudi upanje za svet, v kakršnem bi želeli živeti. – Veronika Dintinjana
ROBERTO BOLAÑO: Antwerpen
Med nastankom 56 literarnih 'poglavij' in njihovo objavo pod naslovom Antwerpen je minilo dvaindvajset let in celotno ustvarjalno obdobje Roberta Bolaña. Napisal jih je leta 1980 v Barceloni in se nazadnje odločil, da jih še ne ponudi v objavo, saj mu je že ob sami misli na tak poskus postalo jasno, da bi mu vsak založnik zaloputnil vrata pred nosom, pa še brez edinega izvoda bi ostal. Izdajo, za katero se je – takrat že ikona latinoameriške književnosti – odločil leto dni pred smrtjo, je opremil z uvodom, kjer poda sliko okoliščin, v katerih je besedilo nastajalo: skicira značilno formativno obdobje literarnega talenta, ko se odloča za svojo umestitev in si napol intuitivno izsekava pot in podobo. Tu je seveda na prvem mestu vzvišena zamera do prevladujočega trenda v romanopisju – v njegovem primeru magičnega realizma, ki je v tistem času navduševal svet z liki patriarhov in diktatorjev, potem ko je njihova moč že zahajala – in takoj ob njej ne dosti manjše zaničevanje obrobne književnosti. Slednje zaradi odpora do morebitne možnosti, da bi pristal v kakršnemkoli definiranem sistemu.
Bolaño naj bi bil v prvi vrsti pesnik, tako je trdil sam, na prozno pisanje je resno prešel šele po letu 1990, ker je tako več zaslužil in prispeval k vzdrževanju družine. To bi lahko dalo prav tistim, ki Antwerpen berejo kot preplet poezije in proze. A jih na nekem drugem mestu zavrne sam avtor z definicijo, da se proza od poezije razlikuje po tem, da v prozi vedno prežita oseba ali dve, ki se bosta šele razkrili. Govori torej o zgodbenosti proze, ne pa tudi o klasično organizirani strukturi (ob katero se tudi obregne: Povejte trapastemu Arnoldu Bennetu, da vsa pravila o zgradbi veljajo samo za romane, ki so kopija drugih.) Slovenski bralec to zlahka dojame, saj naša ’zgodba’ etimološko kaže naravnost na dogodbo, ki ji predhaja.
Iskanje lastne strukture je mučno: Pisatelj, mislim, da je bil Anglež, je priznal grbavčku, s kakšno težavo piše. Prihajajo mi samo nepovezani stavki, mu je rekel, morda zato, ker se mi resničnost zdi kot roj nepovezanih stavkov. Nekaj takega mora biti zapuščenost, je rekel grbavček.
Nova literarna forma, naj ob rojstvu deluje še tako čudaško, je v resnici izid krčevitega avtorskega prizadevanja za veren prikaz, za realizem. Ubesedenje je ključno, v primeru iniciacijskega besedila in postopka pa tudi formativno pisateljsko dejanje, kjer selekcija in kompozicija iščeta izraz za še nikoli uresničeno. Zasledovanje tega postopka in premisleka lahko bralcu Antwerpna služikot vezivo, kadar zmanjka zgodbenega dogajanja oziroma se to zgolj nakazuje in vznika v nepovezanih detajlih.
Teh je dovolj, da sestavimo pozitivna dejstva: umorjeno je bilo dekle, truplo je bilo najdeno, nekdo je to videl. Zaplet, ki ne bi mogel jasneje klicati po klasični detektivki na jasni časovni in zgodbeni liniji. A to mlademu Bolañu ne bi bila književnost, preveč preprost je postopek in pretirano prepričljiv izid. Ker je treba, kot v živem dogajanju, na isto raven spraviti tudi podobe iz poletnega kina, policista pri posiljevanju zaprtega dekleta, pogled skozi okno vlaka, ki se mu odziva pogled skozi avtobusno okno, ubogega Bolaña, ki piše na neki vzpetini na poti … Glasovi se menjavajo, z njimi prosto preskakujejo časi, perspektive in celo spoli. To ni predenje niti, temveč tkanje preproge v vse smeri. Nešteto poskusov, kako rešiti literaturo pred njo samo, da ne bi zlezla v kakršenkoli literarni model, ki jo ustoliči kot literaturo. Ali, kot je bolj v pisateljevo kožo vpisal eden od kasnejših razlagavcev: želja biti slaven literat, ne da bi izpolnjeval za to zahtevane pogoje. Umetnikov mladostni portret, ki privlači z ganljivo surovostjo in v njem že klijejo kačja jajca – umor, policisti, nasilje – … njegove zrele dobe. Morda pa tudi, kot pravi upravitelj Bolañove zapuščine Ignacio Echevarría, véliki pok, ki odpira celoten njegov opus. - Zdravko Duša
ALJA ADAM: Pes, dvojčici in zeleni tatu (poezija)
Naslov pete pesniške zbirke Alje Adam ne teži k zaokroževanju ali izrecnemu usmerjanju razumevanja, iz preprostega niza besed veje temeljno zavedanje o moči podobe in nevidnih vezi, ki svet držijo skupaj: »Šele, ko sonce prodre skozi oblake, / uzrem kaplje, ki se oprijemajo niti / in ustvarjajo bleščeče verige. // Spomnijo me na DNK.« Prav to nevidno lepilo bivanja, ki včasih ustavlja, drugič celi in požene v tek, obravnava večina pričujočih pesmi, čeprav nominalno tudi tokrat glavna beseda pripada telesu, čutnosti, fizičnim dražljajem in zaznavam, kajti poezije ni mogoče ločiti od dotika.
Osišče zbirke je odnos, preko katerega se lirski jaz vzpostavlja kot polnoživ človek. Naj gre za intimni partnerski, erotični, družinski, sestrski, rodbinski, transgeneracijski, terapevtski, prijateljski, sosedski ali skupnostni … odnos je vselej določujoč. Podobno kot ljubezen, izrecno poimenovana in izpostavljena na mnogih mestih, ena najmočnejših nevidnih transcendentnih sil, ki pesmi zbirke, še posebej kadar obravnavajo bolečino, podedovane, vojne travme, zlorabo, samoto, ločitev, zlo, ne le veže v celoto, temveč prestavi na raven, kjer je intenzivno (pre)izkušnjo mogoče scela uzreti, vzdržati in – najpomembnejše – preseči: »Ljubezen je varnostnik / v dnevni in nočni izmeni.«
Zaradi številnih v vsakdanu pobranih motivnih drobcev, ki spiralasto poglabljajo obravnavane tematike tako znotraj same zbirke kot pesničinega opusa v celoti, se sicer na čutni poetiki osnovane pesmi berejo kot pripovedi, v katerih se zunanje tesno prepleta z notranjim in na njenem telesu leži bomba, »skoraj tako resnična / kot tiste, ki uničujejo mesta«. Gibko prehajanje med vzporednimi resničnostmi, različnimi ravnmi zavedanja in čutenja ustvarja močan občutek enosti vsega bivajočega, kjer pa je navkljub hudemu mogoče izbrati vsaj drobce dobrega, se vrniti k bistvenemu, prebuditi hrepenenje, poiskati mehkobo, zadovoljstvo, užitek, sprejeti predajo in navsezadnje objeti razkošje doživljanja. Pesem nas tako mimogrede ponese v neznano, nevidno, simbolno, v oddaljene prostore in čase, kjer se življenje nenehno odpira: »Nisem vedela, v katerem stoletju bivam, / katero od mojih življenj / drsi mimo mene – / ali mi bo uspelo rešiti / nerojenega otroka.« Ne gre za kakšno idealizacijo bivanja, zbirka je – nasprotno – pisan konglomerat izkušenj, tudi najbolj trpkih, navsezadnje že v uvodnih verzih beremo: »Tisti del nas samih, / ki nas najbolj ljubi, vzgiba trpljenje.« Zato so (fizični) premik, gib in vzgib tisti, ki ponovno vzpostavijo (psihično) bližino in iz občutka, »da se drug drugega dotikava / kot embria v maternici«, zgradijo nov odnos.
In prav zaradi tega zavedanja, če se vrnemo na začetek, so naslovni pes, dvojčici in zeleni tatu v ločenosti pravzaprav povezani – nemara tudi z našimi najglobljimi željami in ljubeznimi. »Pesem to zmore, / surovokot vbod noža v škrge, / ali z mehkim dotikom.« - Diana Pungeršič
VALENTIJN HOOGENKAMP: Antiboy
Valentijn Hoogenkamp (1986), nizozemski multidisciplinarni umetnik, v svojem delu spretno prepleta literaturo, vizualno umetnost, gledališče in glasbo ter se posveča zlasti raziskovanju človekove identitete in intime. Njegovi pesniški nastopi in drzni performansi na uglednih domačih in mednarodnih odrih so vsakokrat vzbudili veliko pozornost, nizozemsko gledališče je med drugim zastopal na festivalih Women Playwrights International v Stockholmu in Interplay Europe v Madridu, za svoje ustvarjanje pa je prejel že številne nagrade doma in v tujini.
Leta 2021 je presenetil z romanesknim prvencem Čaščenje Louisa Clausa (Het aanbidden van Louis Claus), ki mu je prinesel nominacijo za nagrado Anton Wachter za najboljši knjižni prvenec. Roman, ki se ukvarja z odraščanjem, žalovanjem in izgubo, je bralce in kritike osvojil ne le s samo tematiko, temveč tudi z razgibanim, liričnim slogom. Avtor to pripovedno držo ohranja tudi v avtobiografskem poetičnem eseju Antiboy (2022), ki pa se loteva kompleksnejše teme in se dogaja na zapletenem presečišču med spolom in spolno usmerjenostjo, spolnimi vlogami in medčloveškimi odnosi. Valentijn se po preventivni mastektomiji namreč odloči za vmesno spolno identiteto, ki se mu zdi naravnejša, in iskreno spregovori o trenjih, ki so tej radikalni odločitvi sledila v odnosih z zdravniki, s prijatelji, z družino in z ljubimci. Tudi v tem delu sta temi izgube in žalovanja v središču, vendar ju preglasi posameznikovo hrepenenje po popolni svobodi v izbiri lastne identitete, ki daje junaku moč, da sčasoma poskusi obnoviti odnose z bližnjimi. Pripoved o sprejemanju nove, a junakove resničnejše identitete, je pretresljiva; med odlikami Hoogenkampovega pisanja je treba izpostaviti zlasti psihološko kompleksnost junakov in odnosov med njimi ter dejstvo, da se avtorju uspe ogniti vsakršni sentimentalnosti.
Mateja Seliškar Kenda je na Filozofski fakulteti končala študij primerjalne književnosti, francoščine in nizozemščine ter doktorirala z disertacijo o nizozemski in flamski avantgardistični poeziji. Prevaja nizozemsko in francosko poezijo, prozo in dramatiko za odrasle in mladino.
CHANTAL AKERMAN: Moja mama se smeje
Chantal Akerman (1950–2015) je belgijska filmska umetnica, pisateljica in feministična raziskovalka vsakdanjosti, ki je režirala več kot 40 filmov in ustvarila več umetniških instalacij.
Po kratkotrajnem študiju filma v Bruslju je pustila fakulteto, da je leta 1968 posnela anarhistični kratki film Saute ma ville in se na kratko preselila v New York. Njeno najbolj znano delo je avantgardna klasika, film Jeanne Dielman, 23 Quai du Commerce, 1080 Bruxelles (1975), s katerim je na festivalu v Cannesu prodrla na mednarodno prizorišče. Film natančno prikazuje podrobnosti vsakdanjega življenja ovdovele matere in je v filmskem svetu obveljal za izjemno vplivnega, za nekatere je celo eden najboljših filmov v filmski zgodovini. Režiserka se v svojih delih ukvarja z življenjem žensk, z odnosi med materjo in hčerko, s seksualnostjo, z lezbištvom in z žensko identiteto.
Chantal Akerman se je vse življenje borila z depresijo in z bipolarno motnjo, globoko pa jo je prizadela smrt matere Natalie (1927–2014). Leto in pol po materini smrti se je pri starosti 65 let odločila končati svoje življenje.
Knjiga Moja mama se smeje, napisana leta 2013, v slovnično povsem preprostih stavkih riše avtoportret ob svoji obnemogli mami, ob razhodu z nasilno partnerko in ob maminem (ne)sprejemanju istospolne usmerjenosti. Ob skrbi za mamo prvoosebna pripovedovalka svoja istospolna razmerja »preseli« v misli, saj o njih z mamo ne more razpravljati. Po eni strani tako besedilo opisuje težko izkušnjo globokega in hkrati nemogočega slovesa in maminih frustracij ob telesni nezmožnosti, po drugi strani pa prinaša inventuro umetničinega zasebnega in partnerskega življenja. Knjiga kakor v kontemplacijo ponuja tudi fotografije iz avtoričinih filmskih del, pri čemer neusmiljeno popisuje boleče detajle minulih razmerij in trenutnega vsakdanjika z bolno mamo. Besedilo se bere kot avtobiografsko, obenem pa Akerman s strogo disciplino pisanja ustvari refleksijo bližnjih odnosov, s katero se zlahka poistovetimo.
Jedrt Maležič (1979) je književna prevajalka in pisateljica. Prevaja iz francoščine in angleščine. Za prevod druge knjige iz trilogije Vernon Subutex avtorice Virginie Despentes je leta 2024 prejela Nodierovo nagrado.
BJORN RASMUSSEN: Koža je elastični ovoj, ki obdaja vse telo
Bjørn Rasmussen (1983) je ključna osebnost v sodobni danski poeziji, vzor mlajšim generacijam pesnikov. Piše tudi prozo, zaslovel pa je prav s prvencem, ki je pred nami. V romanu prvoosebni pripovedovalec, petnajstletni Bjørn, živi na jahalni šoli (kot je živel tudi avtor) na zahodu Danske, z bratoma in depresivno materjo. Bori se s prikrito istospolno usmerjenostjo in z destruktivnimi mislimi. Odnos med starejšim jahalnim trenerjem in Bjørnom temelji na zapleteni pogodbi, in Bjørn vnaša vanj mazohistične poteze. Zato je težko reči, ali je to prava zaljubljenost. Ali je zaljubljen trener, ostaja v romanu odprto, Bjørnova zaljubljenost pa je ambivalentna: izmenično ljubi in sovraži. Iz sovraštva se rojeva maščevanje učitelju in na koncu tudi sebi. Bjørna spremljamo kot otroka, mladeniča in odraslega. Pripoved je zmes avtobiografskih elementov in čiste fikcije. Prepojena je s fizičnim in z duševnim podrejanjem. Je potovanje skozi pokrajino telesa, zaznavanj in občutij. Rasmussnov jezik je izzivalen, pogosto hodi po rezilu britvice. Avtor je znan tudi po tem, da si »izposoja« stavke, misli, citate drugih pesnikov in pisateljev, ki pa jih tako preoblikuje, izkrivlja, sprevrača, da zvenijo kot njegov izmislek. V neki danski kritiki beremo, da če je jezik orodje, potem je avtorjev kot motorna žaga v živem gozdu. Bjørn Rasmussen je leta 2016 za to delo prejel nagrado Evropske unije za literaturo.
Darko Čuden prevaja v glavnem iz danščine in norveščine, manj iz švedščine, edini v Sloveniji tudi iz ferščine. Poleg številnih romanov je prevajal tudi za gledališča, med drugim Ibsna in Strindberga.
GARTH GREENWELL: Kar ti pripada
Kar ti pripada (2016) je prvi roman ameriškega pisatelja Gartha Greenwella. V njem prvoosebni pripovedovalec, ameriški učitelj angleščine v Sofiji, na javnem stranišču Narodne Palače kulture spozna Mitka, mladega seksualnega delavca in karizmatičnega prevaranta, ki mu zleze pod kožo. Tako se v naslednjih nekaj mesecih vedno znova sestaja z Mitkom in oba se ujameta v razmerje, v katerem poželenje vodi v medsebojno plenjenje. Kljub dogovorjeni izmenjavi spolnih uslug za denar in materialne dobrine pa dinamika tega transakcijskega odnosa oba sili v hojo po tveganih robovih med svobodo in predanostjo, nežnostjo in nasiljem, tolažbo in izdajo. Greenwell z izjemnim občutkom za nianse v komunikaciji pokaže, da nerazumevanje v učiteljevem odnosu z mladim Bolgarom nikakor ni le posledica jezikovne bariere ali razlik v življenjskem slogu, temveč korenini veliko globlje, v njegovi zapleteni družinski situaciji. Tako kot podobe iz družinske preteklosti se v pripovedovalčevo življenje vedno znova vrača tudi Mitko, ponavadi s slabimi novicami in celo z grožnjami, a hkrati z ljubeznijo in bližino, ki ju ni mogoče prevesti v resnično življenje.
Garth Greenwell (1978) je ameriški pisatelj, pesnik, literarni kritik in pedagog. Objavil je novelo Mitko (2011) ter romane Kar ti pripada (2016), Cleanness (2020) in Small Rain (2024). Zgodbe je objavil tudi v revijah The Paris Review in A Public Space in pisal kritike za The New Yorker in The Atlantic. Za pričujoči roman je prejel britansko knjižno nagrado za prvenec leta, vsi njegovi romani pa so bili deležni številnih nominacij za ugledne nagrade. Leta 2020 je postal Guggenheimov štipendist, leta 2021 je prejel Vursellovo nagrado za prozni slog Ameriške akademije za umetnost in literaturo, trenutno pa je rezidenčni pisatelj na Univerzi v New Yorku.
Suzana Tratnik (1963) je sociologinja, pisateljica in prevajalka. Napisala je sedem kratkroproznih zbirk, šest romanov, monodramo, radijske igre in več strokovnih del o lezbičnem gibanju in literaturi. Prevedla je več knjig britanske, ameriške in hrvaške proze ter strokovne literature, med drugim Jackie Kay, Dennisa Cooperja, Michaela Cunninghama, Lejlo Kalamujić, Noro Verde, Trumana Capoteja, Iana McEwana, Dorothy Ellison, Judith Butler, Leslie Feinberg, Rachel Trezise idr.
ČAS DIVJEGA TULIPANA: antologija osmanske lirike
Antologija Čas divjega tulipana prinaša panoramski pregled nad celotno šeststoletno osmansko pesniško tradicijo. Nenavaden besedilni ekosistem, ki ga odpira osmanska lirika – zlasti gazela kot njen temeljni izrazni modus –, se oplaja iz mističnega in čutnega, iz zunanjega in notranjega sveta: iz onega občutljivega težišča, kjer se nevzdržna samota in nadzemeljsko hrepenenje spajata v motrenje lepote stvarstva – lepote, ki se v enaki meri razodeva v krvavi rdečini cvetoče vrtnice kot v postavi slokega mladeniča. Izbor poezije v neposrednem prevodu iz osmanske turščine, dopolnjen z dvema spremnima študijama, mrežo pojasnjevalnih opomb in slovarjem pojmov, bralcu in bralki odpira vrata v to vznemirljivo, a skoraj docela nepoznano književno tradicijo.
Blaž Božič (1991) je pesnik, prevajalec, klasični filolog in glasbenik. Na Filozofski fakulteti UL je magistriral iz starogrškega jezika in književnosti ter primerjalnega indoevropskega jezikoslovja. Na Oddelku za klasično filologijo iste fakultete trenutno pripravlja doktorat na temo zadnjega epa antike, Dionizovih del pesnika Nonosa iz Panopole. Samostojnemu študiju osmanskega jezika in poezije se posveča od leta 2018, strokovno pa se je izpopolnjeval v okviru študijskih bivanj v Carigradu in izobraževanja na londonskem Inštitutu Yunusa Emreja.
JEAN COCTEAU: Bela knjiga
Jean Cocteau je pisal pesmi, romane, kratke zgodbe, gledališke igre, bil dekorater, scenograf, slikar, kipar, risar, keramik, filmski režiser in ena osrednjih figur francoskega kulturnega življenja v prvi polovici 20. stoletja.
Pred nami je avtobiografska zgodba, ki spremlja junakovo odkrivanje lastne spolne usmerjenosti, poskuse, kako jo živeti pa tudi kako ji uiti, vse do konca, v katerem izrecno obtoži družbo, ker ne sprejema homoerotične ljubezni. Svojo pripoved konča z izjavo Pregreha družbe dela iz moje odkritosti pregreho. /…/ Toda ne sprejemam, da se me tolerira. To rani mojo ljubezen do ljubezni in do svobode, izjavo, ki je kasneje postala moto številnih lgbt-aktivističnih skupin in organizacij, sama Bela knjiga pa je postala del klasike gejevske literature. Prozi je dodanih par pesmi in avtorjeve ilustracije.
Brane Mozetič je prevedel številne prozne in pesniške knjige iz francoščine (Rimbaud, Genet, Foucault …).
Sofinanciranje programa: Javna agencija za knjigo RS
