Sreda, 11. marec, ob 19. uri, Galerija Škuc.
Predstavili bomo prevod njene avtobiografske knjige Moja mama se smeje, sledila bo projekcija njenega filma Annina srečanja (1978, 127 minut).
Chantal Akerman (1950–2015) je belgijska filmska umetnica, pisateljica in feministična raziskovalka vsakdanjosti, ki je režirala več kot 40 filmov in ustvarila več umetniških instalacij.
Po kratkotrajnem študiju filma v Bruslju je pustila fakulteto, da je leta 1968 posnela anarhistični kratki film Saute ma ville in se na kratko preselila v New York. Njeno najbolj znano delo je avantgardna klasika, film Jeanne Dielman, 23 Quai du Commerce, 1080 Bruxelles (1975), s katerim je na festivalu v Cannesu prodrla na mednarodno prizorišče. Film natančno prikazuje podrobnosti vsakdanjega življenja ovdovele matere in je v filmskem svetu obveljal za izjemno vplivnega, za nekatere je celo eden najboljših filmov v filmski zgodovini. Režiserka se v svojih delih ukvarja z življenjem žensk, z odnosi med materjo in hčerko, s seksualnostjo, z lezbištvom in z žensko identiteto.
Chantal Akerman se je vse življenje borila z depresijo in z bipolarno motnjo, globoko pa jo je prizadela smrt matere Natalie (1927–2014). Leto in pol po materini smrti se je pri starosti 65 let odločila končati svoje življenje.
Knjiga Moja mama se smeje, napisana leta 2013, v slovnično povsem preprostih stavkih riše avtoportret ob svoji obnemogli mami, ob razhodu z nasilno partnerko in ob maminem (ne)sprejemanju istospolne usmerjenosti. Ob skrbi za mamo prvoosebna pripovedovalka svoja istospolna razmerja »preseli« v misli, saj o njih z mamo ne more razpravljati. Po eni strani tako besedilo opisuje težko izkušnjo globokega in hkrati nemogočega slovesa in maminih frustracij ob telesni nezmožnosti, po drugi strani pa prinaša inventuro umetničinega zasebnega in partnerskega življenja. Knjiga kakor v kontemplacijo ponuja tudi fotografije iz avtoričinih filmskih del, pri čemer neusmiljeno popisuje boleče detajle minulih razmerij in trenutnega vsakdanjika z bolno mamo. Besedilo se bere kot avtobiografsko, obenem pa Akerman s strogo disciplino pisanja ustvari refleksijo bližnjih odnosov, s katero se zlahka poistovetimo.
Annina srečanja (1978, 127 minut)
Anne Silver, belgijska filmska ustvarjalka, potuje po Zahodni Nemčiji, Belgiji in Franciji, da bi promovirala svoj nov film. Na poti srečuje neznance, prijatelje, nekdanje ljubezni in družinske člane, ves čas pa prečka izolirano in vse bolj homogeno Zahodno Evropo. Med ljudmi, ki jih sreča, je tudi njena lastna mati, s katero se pogovarja o tem, kako se je zaljubila v Italijanko. Na koncu se vrne v svoje stanovanje in posluša sporočila na telefonskem odzivniku, sama kot vedno. Kličejo različni prijatelji in/ali ljubezni, ki izražajo frustracije zaradi njene nedosegljivosti, pa tudi menedžer, ki hoče, da se pojavi na vseh svojih promocijskih nastopih. Zadnje sporočilo je od njene ljubice, ki sprašuje, kje je. Anne nikogar ne pokliče nazaj.