Založba ŠKUC, zbrika Lambda (180), Ljubljana, 2026.
[spremna beseda Alojzija Zupan Sosič]
Alojzija Zupan Sosič: Med koso in dotikom
Zamah kose. Ali ta napoveduje v prvem pesniškem prizoru nostalgičen pogled v preteklost? V otroštvo? Pozorno branje prve (nenaslovljene) pesmi pesniške zbirke Milana Šelja (1960) Zamah dotika nam kar dvakrat spodmakne bralno pričakovanje, kar je prepoznavni znak kvalitetne poezije. Prvič, ko spoznamo, da pred nami ni zgolj etnološko ali etnografsko branje, v katerem bi obujali spomine na starodavni način košnje s koso, kjer je zaradi počasnosti postopka sodelovalo več ljudi hkrati. In drugič, ko se Eros na izviren način poveže s Tanatosom in nam napove temo celotne zbirke. Literarno branje prve pesmi namreč sugerira, da bo kosa, simbol smrti, kosila po različnih predelih, predvsem v Sloveniji in Angliji, kjer lirski subjekt prebiva. Tako kot preplet dveh bistvenih tem svetovne poezije – ljubezni in smrti – nam prva pesem napove tudi stilno opredeljenost: iskreno izpovednost in premišljeno estetizacijo.
Premišljena estetizacija je prav tako vidna že v prvi pesmi, kjer se v njeni sredini pojavi celo sinestezija, pretočnost sluha (drobir kraških trav), vida (sončni žarki), tipa (vlaga) in vonja (vonj gladeža, drobir): » Vlaga je puhtela, / sopara jim je silila / v obraze, / med stegna, / in se mešala / s sončnimi žarki, / z vonjem gladeža / in z drobirjem kraških trav.« In kaj nas še prijetno preseneti v tej pesmi, čeprav vemo, da bomo brali gejevsko poezijo, saj je Šeljeva pesniška zbirka Zamah dotika že šesta zbirka po vrsti in na poseben način nadaljuje poetiko prejšnjih knjig? Otroška perspektiva, osveščena pogleda proti moškim telesom, hkrati pa tudi previdnosti zaziranja v napol gola, preznojena, osončena in razgreta moška stegna. Čeprav je to ukraden trenutek, saj se lirski jaz že kot otrok zaveda, da si fant »ne sme« na erotičen način ogledovati razgaljenosti moških, vsebuje v sebi vitalistično dinamiko in hudomušno iskrivost.
Želja po ljubezni se v pesmih, ki sledijo, razrašča v željo po dotiku in priznanju, najprej v družini, potem v ožji in širši skupnosti. Otroški pogled se tako v nenaslovljeni pesmi (prvi verz se glasi Z avtobusom gremo v Ljubljano) urbanizira in modificira v željo po poljubu. V njej se opiše prvo srečanje z baletom v ljubljanski Operi, kjer pesemski jaz občuduje plesalke in plesalce Labodjega jezera in za nekaj trenutkov zamenja resničnost z iluzijo. Ko se najbolj možati gimnazijci v avtobusu norčujejo iz mehkužnosti udov na predstavi, si izpovedovalec predstavlja, kako se izmika puščicam princa in mu ponuja ustnice za poljub. Upoštevajoč vitalistično dinamiko erosa in tanatosa, ravno tej pesmi sledi srečanje s prvo smrtjo, ki jo lirski subjekt doživi ob vrnitvi domov po baletu. Ko ne more spati zaradi ljudi, ki v njegovi hiši bedijo ob mrtvi starki, ga med dremežem obišče princ Siegfried in ga, tako kot si je v prejšnji pesmi želel, poljubi. S poetično podobo poljuba se prvi razdelek z naslovom TU, v katerem so zbrane samo nenaslovljene pesmi proznega verza, zaključi.
Če si je v prvem sklopu pričevalec samo enkrat privoščil izlet v glavno mesto, se v drugem sklopu z naslovom ŠE TU, premakne v urbani svet Ljubljane osemdesetih let, kjer se otroški pogled spremeni v mladostnega in odraslega ter posledično »razkrije«. Želi si namreč potrditve v istospolnem odnosu, ki ga homofobna družba ignorira in celo napada. Da je zbirka sistematično zgrajena iz šestih razdelkov, dokazuje tudi struktura tretjega sklopa, imenovanega IN TAM, v katerem se travmatične posledice pritiska avtokrativne heteroseksualne družbe prepletajo s tragičnimi izgubami zaradi aidsa. V pandemiji aidsa je najbolj zaznamovana LGBT+ skupnost, smrti spolne manjšine pa so še danes tabuizirane. K preprečevanju amnezije kolektivnega spomina nedvomno pripomorejo tri pesmi, v katerih je samo asketsko zapisano ime umrlega (na primer Francis Garlinck / 1961–1999) pod stoičnim stihom »Umrl za posledicami aidsa.« Če vse tri napise vizualiziramo kot pozabljen nagrobnik, se nas lahko še globlje dotaknejo …
Premišljena kompozicija je značilna tudi za četrti del pesniške zbirke POVSOD, v kateri se lirski subjekt, željan širine velemesta in zračnosti življenja, preseli v London. Prostor nasilja in socialnih krivic, a tudi svobodne anonimnosti in večje spolne strpnosti: »Ljubim to velemesto, / si priznam. […] Kjer moški ne umikajo / pogledov / in razpete srajce, / tesno oprijete majice / in hlače / čez prožna stegna / in bohotno / zaobljene zadnjice / izzivajo / brez sramu.« Dokumentaristična perspektiva, prevladujoča tudi v ostalih razdelkih, se na več mestih spogleduje z dnevniško govorico, predvsem kadar navaja krajevne in/ali časovne določnice: London, oktober 2021; Hampstead Heath; Hampstead High Street; London, oktober 2023; Waterloo Bridge. Ustvarjanje oprijemljive in sidrajoče resničnosti, pogosto preverljive v realnem svetu, se ne zatakne v pasti patetike, kar se večkrat dogaja sodobni slovenski poeziji, ko tematizira bolezni pesnikov in pesnic ali smrti njihovih najbližjih.
Šeljeve pesmi ne nasedejo ob čeri sentimentalnosti niti v petem sklopu z naslovom NAZAJ, v katerem se pesnik, ki je v tej tesnobni lirski situaciji izenačen z lirskim subjektom, sooča z lastno fatalno boleznijo in odhajanjem ljudi, ki so mu bili v življenju najdražji. Pri rahljanju meja med resničnostjo in fikcijskostjo se ob branju zastavi vprašanje avtobiografskosti oziroma avtofikcijskosti. Izkustvenost šeste Šeljeve pesniške zbirke namreč sestavljajo številni kognitivni parametri, osnovne strukture človekovega ukvarjanja s svetom, ki prečkajo ločnico med resnično življenjsko izkušnjo in njenimi semiotičnimi reprezentacijami. Čeprav pesnik v pesmi ne vključuje svojega imena, se vendarle pojavijo druga realna imena (Peter, Francis, Vivian, Novar), kar sledi pojavu ob koncu prejšnjega stoletja, ki ga Abrams (1999: 23) imenuje brisanje meja med avtobiografijo in fikcijo. Ta model, ki se v našem stoletju samo še bolj krepi, združuje v sebi estetsko in pragmatično, literarno in neliterarno, fikcijo in nefikcijo in se manifestira v najrazličnejših oblikah in kontekstih. Podobno ugotavljata tudi Childs in Fowler (2009: 21), ko menita, da je konec 20. stoletja znan po porastu različnih pristopov k fikciji in nefikciji, ki bi ga lahko (poetično) imenovali »pišoče življenje« oziroma »življenjsko pisanje ali pisanje življenja« (angl. life-writing).
To velja tudi za zbirko Zamah dotika, v kateri avtobiografski način oblikuje t. i. meditativni, izpovedni slog, ob katerem se avtor ne poskuša konstantno enačiti z lirskim subjektom, prav tako pa se tudi ne pretvarja, da je pesnik zgolj izmišljen lik. Če marsikaterega (pesniškega) dejstva v tej knjigi ne moremo/ne želimo preveriti, pa nas kvirovska perspektiva s pogledom raznolikosti lahko povsem prepriča s svojo konkretno sporočilnostjo. Tako kot večina pesniških zbirk LGBT+ skupnosti tudi Šeljeva zbirka s kritičnimi legami opozarja, da gejevska, lezbična in transspolna pozicija v svetu heteronormativne matrice še vedno niso dobrodošle: ta kruta resnica se prepleta z demistifikacijo humanosti in smrti (Zupan Sosič 2025: 121). In tu smo spet pri kosi, s katero sem začela spremno besedo. Njen simbolni pomen nas v zadnjem sklopu z naslovom K SEBI vrne v lirično intimnost, kjer se ljubimca jasno zavedata, da se je v življenju vredno boriti za eros. In kakšen pomen ima tanatos? Prav zaradi njega, torej smrti, se lirski subjekt zaveda, da je pomembno slediti krhkosti, kar v zadnjih verzih zadnje pesmi ubesedi takole: »Vem, / da lepota ni le / v obsedenostih / po popolnosti, / absolutnem, / enkratnem. // So sledi krhkosti / na zemljevidih / neznanih poti.« In tako zadnji verzi na empatičen način pritrjujejo erosu, ko se v senci tanatosa odpirajo dotiku. Zamah dotika.
LITERATURA
M. H. Abrams, 1999: A Glossary of literary terms. Orlando: Harcourt Brace College Publishers.
Peter Childs, Roger Fowler, 2009: The Routledge dictionary of literary terms. New York: Routledge.
Alojzija Zupan Sosič, 2025: Berem pesmi. Vnanje Gorice: Kulturno-umetniško društvo Police Dubove.
Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
