Veronika Razpotnik: Sršena pičim nazaj

 

Sršena pičim nazaj je druga pesniška zbirka Veronike Razpotnik, ki na prvi bralski vtis ni tak rollercoaster kot prvenec Krekspot na požarnih štengah (Hiša poezije, 2021). Kljub navidezni zadržanosti tudi novejše pesmi natančno usekajo, saj njihov (za)pik bralko_ca mestoma dvigne s stola. Ne/umeščenost in izguba lastnega ne/doma razgali samoumevno domačijskost kot tuj teren, na katerem je odraščajoče dekle vrženo v zgodnjo vadbo mačizma, razvrednotenja ženske pozicije ter drugih (hetero)normativnih veščin. In četudi so morda vse to prividi na lastne oči, se tej objektivizaciji lahko zoperstavi šele s pesniško refleksijo in kot pesniška subjektka druge in sebe suvereno piči, obredno pa tudi s substancami; tistih prepovedanih naj bi se odvajali, s predpisanimi naj bi se zdravili. A takole piči sršena nazaj pesnica Veronika Razpotnik: potem pa me ozdravite / sramu ko me ljubimka vidi golo / navala misli v možganih / nepojasnjene panike večkrat na dan / praznega večernega strmenja v steno.

 

Občutek domovanja se v zbirki polagoma preobraža in tudi sprevrača v transnacionalnost, berlinska srečanja, zmenke z vlakom in FlixBusom, prijateljska zavezništva in slednjič v razmerje s trans/nebinarno osebo, kar poruši trd(n)e okove spolnega binarizma, te najboljše podlage za zgodnje spolno ukalupljanje brez ostankov. Razširjeni muzej toksičnih razmerij zavzema pretekle odnose, na katerih pa se igrajo podaljški na zdajšnje odnose, in v tem procesu se kalijo ideje, čustva, znamenja in verzi, s katerimi se poskuša preglasiti tisti radiator iz otroštva, ki je brez prestanka piskal.